Predstavitev

 

 

Urslja-new-22Cerkev sv. Uršule stoji v kotanji pod grebenom

vrha Uršlje gore (Plešivca), prav na črti nekdanje

deželne meje med Štajersko in Koroško.Temelje

prostrane cerkve, ki meri 29 metrov v dolžino,

17 metrov v širino in 14 metrov v višino, so

vzidali že v sedemdesetih letih 16.stoletja. Prvi

zvon je z gore oglasil l. 1584. Zgodovina pravi,

da je prehodni svet na Štajerskem – koroškem

mejnem področju dolin ob Meži, Dravi in Mislinji

nekaj let po Lutrovem javnem nastopu

v Wittembergu odzval na ideje s severa. Deželno knežje mesto Slovenj Gradec s svojimi

meščani in trgovci z močnimi trgovskimi vezmi do Salzburškega in naprej v nemške dežele

je brez zadržkov sprejelo reformne pobude.

 

Krivoverske razprtije dolinskih » purgarjev « so Urslja-new-22

podžgale okoliške kmete,  da z lastnimi rokami in skromnim obrtniškim znanjem postavijo mogočno cerkev na gori, ki jim je že v časih turških vpadov dajala varno zavetje. Cerkev naj bo zgrajena v čast in bran pravi katoliški veri. Ustanovitev cerkve sv. Uršule in njenih tovarišic je bila opravljena po zapiskih v letu 1570. Prvi pobudniki so bili: Anton Plešivčnik in pred njim njegov oče. Florijan Plešivčnik, Vincenc Prevalnik, Baltežar Navernik, Rupert Šisernik, Benedikt, Lambert Močilnik. Nenavadna ideja je dobila močno podporo pri škofu Hrenu, ki si je prizadeval za vrnitev ugleda svoje cerkve in katoliško obnovo. Leta 1601 je vrh prvič obiskal škof Hren. Presenečen nad drznostjo kmečke trme, ki je na nedostopnem kraju gradila >katedralo<, je neprizanesljiv do gradbenih pomanjkljivosti pomagal narisati načrte, s katerimi so pospešeno dokončali gradnjo, hkrati pa naročil izdelavo treh oltarjev, ki jih je leto kasneje 18. avgusta 1602 lastnoročno posvetil in imel pridigo v slovenskem jeziku.

 

 

Uršlja gora ali Plešivec je razgledna gora med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem. Na vrhu oziroma malo pod njim stoji cerkev Svete Uršule, ki je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji.

 


Uršlja gora kraj peterih sreč

 

Uršlja gora: Nihče, ki je iz njenih grud
kruh okusil, je ne more pozabiti.
kot velika ljubezen je,
ki v dalje sveti

( Dr. Franc Sušnik)

 

Ta čaščena koroška gora je nekakšna velikanska pritlikavka, saj je sorazmerno nizka. Zdi se kot velika mati dežele, ki je mogočna, tudi ko sedi. Vtis vzbuja narava obeh dolin pod njo, Mežiške in Mislinjske, zakaj dolini sta prav tako lepi, široki, kakor Uršlja gora, ki ju loči, vendar sta ravno dovolj globoki, da se Urškina višina kaže visoka. Ustvarjalci iz teh krajev, denimo slikar Karel Pečko z južnega podnožja gore ali pisatelj Prežihov Voranc in dr. Sušnik z njenega severnega, so jo počastili s podobami in opisi nenasitne umetniške vzhičenosti: bodisi z modro zelenimi ritmičnimi linijami njenega mnogolikega južnega predgorja, ki so poudarile njeno vabljivost in ženskost, bodisi s presunjenostjo nad njenimi orjaškimi golimi čermi na severu, grebeni in stolpi, divjimi, svarečimi in grozečimi ..., kjer požiralniki na bornih njivah krompirja izčrpujejo lačne kmetiče do smrti, kjer gozdarji na odorih vstajajo nad okrutnost življenja s slepo in smrtno ljubezensko strastjo ...
Danes večina Korošcev goji do svoje gore preprosta in domača čustva. Na vrh romajo, da
se jim življenje za uro ali dve presvetli, da se kakor po visokem rajskem vrtu posprehodijo nad svojim velikim malim svetom, ki je ostal doli v dolini, bodisi na mislinjsko bodisi na mežiškostran; nič prežihovskega strahu, nič pečkovskega angelskega češčenja jih ne prežema, le doživetje velikega prostora se useda v njih, ki ga, če imajo srečo z vremenom, umivata sonce in veter. Na vrhu Uršlje gore je vsakdo za kakšno bežno uro lahko visok in srečen,
celo kadar je sam. Včasih je bilo treba za to doživetje plačati s pretočenim znojem.
Danes v pohujšanje pravovernega planinstva poleg znoja potočiš predvsem bencin.  Koga vse, (je že) prenaša(la) na svojem hrbtu! Od nesrečnih ubežnikov pred Turki do današnjih tv-tehnikov, ki okoli velikanskega pretvornika pedantno kosijo travo in ne pustijo nikomur v svoj ris. Od v molitve zamaknjenih romarjev do v svoje mišice zamaknjenih gorskih
kolesarjev. Od gornikov, ki osvajajo še en cilj slovenske planinske transverzale in čutijo, da skozi modrikasto svetlobo med stoletnimi smrekami lije v njihova zadihana grla nekaj drugega, kakor na primer na Pohorju ali na Grintovcih; neki drugačni, uršljini odmerki
z drevesno smolo prekvašenega zraka ..., do novodobnih ekoloških romarjev. Ti z vrhnje pleše opazujejo kakor z ravnilom ostro začrtani vijoličasti pokrov onesnaženega zraka pod sabo; še zlasti tistega nad Šaleško dolino. Na jugovzhodu je videti, koder se od poletnega čada kar noče dvigniti megla. Edino, kar se iz  čada prebije, so sive perjanice dima iz hladilnih stolpov šoštanjske termoelektrarne. A komu poslati z vrha Uršlje gore goreče priprošnje za več ekološke pameti v dolinah? Sveti Uršuli? Svetnica je svoj boj za čistost že zdavnaj odbojevala v zgodovini, mitih in dogmah, a le za svojih 11 ali 11.000 tovarišic. Boj za deviškost je v večini primerov bil tedaj in je sedaj zmeraj izgubljen, bog bodi zahvaljen, svetnici se je bilo treba priporočiti le za čim bolj srečno izgubo. (Ker priprošnje te vrste dolgo ne hasnejo, je ta svetnica tudi zavetnica ljubezni v zakonu.) In kaj lahko stori Uršula za deviškost zraka na tej višini, kjer se  zrak (še) iskri v brezbrežni nedolžnosti? Lahko čaka na povodnega moža, kakor Urška v Prešernovi baladi. Lahko pa je na tej gori tudi drugače: če je pri Prešernu povodni mož ugonobil Urško, se je tu zgodilo obratno. V mitičnem izročilu, nemara še iz prazgodovinskih časov, je na kotanjastem vrhu gore, po starem imenovane Plešivec, živel povodni mož, ki je prežal na nedolžna dekleta (kakor v vsem ljudskem izročilu). Ob koncu 16. stoletja ga je, kakor pravi novejše koroško izročilo, iz gorskega jezercu preselila krščanska svetnica Uršula, velika zavetnica devic. Takšne so te stvari z ljudskimi izročili in ekologijo. Nič ne vemo, kdo bo žrtev na koncu naslednje balade.

Pohodniška pot (ali prevozna cesta) se začenja pri gostilni Suhodolnik v Suhodolu, deset
kilometrov daleč od Slovenj Gradca, in se po slikoviti koroški soteski Kaštel lagodno dvigne
do Plešivškega dvora (okoli 1000 m), pravzaprav do ostankov Plešivčnikovega veleposestva.
V času največje ekspanzije je ta mogočni kmet svobodnjak imel 1200 hektarjev samo gozdov.
Bil je  tisti mož, ki je skupaj z drugimi kmečkimi gospodarji leta 1570 sklenil, da sedem okoliških dežel ne bo imelo višje postavljene cerkve, kakor oni na Plešivcu,  posvečeno  Sveti Uršuli?  Postavljena naj bo zavoljo peterih reči, ki so koroškemu kmetu najbolj potrebne. Ko se počasi sprehajaš med grmički brusnic in rumenimi kosmič pogačic, te zapuščajo vsakršne zle pomisli. Gora te mehko potiska v prijazno izročilo svojih tradicionalnih peterih sreč, zaradi katerih jo ljudje obiskujejo že stoletja.
Prva sreča se imenuje dobrotljivost. In res: ljudje so tu gori nekako pomirjeni s svojim bivanjem, gledajo te mirno, celo prijazno.
Druga sreča je kruh in tretja mošt. Tudi tu ni težav: v planinski koči, ki je takoj pri roki, imajo dobro hrano in pijačo.
Četrta sreča je volna. Pri tej je vsak svoje sreče kovač. Na Urški rado mrzlo brije, radi se na njej odcejajo oblaki. Treba je torej imeti v nahrbtniku kaj volnenega.
Peta sreča je prava krščanska vera. Njena umetniška in verska lepota je izrazitejša, močnejša od zunaj kakor od znotraj. Če krščansko vero odlikujeta tudi moč in lepota, zbuja cerkvena zunanjost enako pravo vero verujočim in neverujočim. Občutek takšne vere krepi tudi zgodovinski spomin: leta 1570 so tu koroški kmečki gospodarji sklenili, da sedem dežel ne bo imelo višje in bolj mogočne cerkve. Danes stoji njihova Uršula kakor priraščena v goro, s kot obzidjem in stolpi trdnimi stenami, s skodlastimi strehami, ki so zleknjene v širino, po vzoru na njen zaščitniški plašč v glavnem oltarju. Ta njena zemeljskost, materinskost, je sad praktične kmečke graditeljske pameti, je dovolj debela in čokata gotika, da je podse v hudi uri lahko jemala sto glave množice pohlevnih romarjev. Notranja oprema je skromna in nikakor ne iz prvotnih časov. Pod svetničinim plaščem v oltarju je veliko ženskih figur, kar nemara potrjuje izjemnost te gore. Gore so namreč največkrat posejane z moškimi simboli; Uršlja gora je ženski simbol. Ženske so tu smele biti tudi gorske vodnice. V spominski knjigi, pisani v slovenščini od leta 1848, je zabeleženo, da je škofa in edinega slovenskega blaženega Antona Martina Slomška (1800–1862) na Uršljo goro leta 1854 vodila dekla mogočnega kmeta Plešivčnika ... Vendar pa mežnarju, ki je na gori kot puščavnik bival vse poletje do pozne jeseni, niso dovolili, da bi imel žensko pri sebi, niti v kuharske namene. Vsako jutro je moral zvoniti zoper slabo vreme, prost mesenega greha. Najbrž je zagrešil kaj drugega te vrste, kajti s točo ni imel nobenega uspeha. Pač pa se mu je velikokrat posrečilo lepo vreme. Nehvaležni ljudje takrat seveda niso opazili njegovih zaslug. Ob toči pa so ga krivili: sklical, da je coprnice, v španoviji s povodnim možem. O, naš veliki France Prešeren bi na Uršlji gori gotovo lahko spesnil še eno dobro balado, ali romanco.


Po Modrijanovem zapisu na internetni strani: 
Uršlja+gora++modrijan&meta=&btnG=Iskanje+Google
Priredil:
Ivan Gačnik ključar cerkve na Uršlji gori